Iz svojega otroštva sem prinesla močan strah za preživetje.
In to me je spremljalo v odraslo dobo. Venomer drama, strahovi, pričakovanje slabega…
Če bi šla takrat k zdravniku, bi verjetno dobiIa diagnozo depresija in anksioznost. Verjetno bi dobila tudi antidepresive. Ali pa bi mi rekli: “Saj s tabo ni nič narobe, nič ti ne manjka…”.
Večkrat sem se peljala na službeno pot in med potjo s svojimi solzami izprala ves svoj make-up. Ni mi bilo enostavno… Najbolj pa me je bolelo, ker sem se zavedala, da me moji trije otroci vidijo žalostno in nervozno. Nisem želela, da trpijo enako, kot sem kot otrok trpela sama. In nisem želela prenašati negativnih vzorcev na njih…